Na začetku tisočletja je danski Lego zabredel v veliko krizo.
Nove generacije otrok so odrasle z računalniškimi igricami in tehnologijami, Lego pa je v tem spremenjenem svetu hitro izgubljal stik z njimi.
Kot da so legendarne plastične kocke nenadoma izgubile svojo magijo.
V želji po preobratu je vodstvo podjetje silovito pognalo na dotlej neznana področja: odpiralo se je trgovine in Legoland zabaviščne parke, produciralo televizijske serije, skakalo v 3D digitalne svetove (Darwin), lansiralo junake kot je Jack Stone. Vse večja množica inovativnih rešitev se je kmalu izkazala za množico finančno neuspešnih inovacij. Presilovita širitev je kultno podjetje skoraj pokopala.
Sledila je umiritev poslovanja, ki je prinesla tudi ponovno odkritje svoje skoraj pozabljene temeljne vloge. Iz te preobrazbe je Lego prišel prerojen. Med drugim ga odlikujejo tudi bolj zreli načini inoviranja in ustvarjanja novih produktnih linij, kar iz prve roke predstavlja Rok Žgalin Kobe – slovenski arhitekt in oblikovalec, ki je izoblikoval največji Lego komplet v zgodovini. Njegova pomanjšana različica Koloseja tudi v Lego verziji ohranja svojo “kolosalnost”, saj jo sestavlja kar 9036 kosov.
Kaj nas torej Lego lahko poduči o razvoju in inoviranju izdelkov, produktov, tudi trgovin, ki angažirajo svoje uporabnike? Tukaj je nekaj izbranih poudarkov iz intervjuja, ki ga je pred nekaj več kot letom opravil z Delovim novinarjem in »legofetišistom« Boštjanom Videmškom.
- Ideje pritekajo iz različnih izvirov. Za nove produkte te lahko prihajajo od oblikovalcev, različnih članove ekipe ali nadrejenih. Postopoma idejam sledi ožanje konceptov, o katerih se odločajo večkrat na leto.
- Ustvarjalni proces je spoj fizičnega in digitalnega. Vsem oblikovalcem so fizične kocke za sestavljanje prototipov na voljo v gromozanski skladovnici – igralnici. Sočasno s fizičnim preizkušanjem se gradi računalniški model. Prednost računalnika je predvsem v opciji »kopiraj in prilepi«, s katero lahko prihranimo ogromno časa, ki je seveda tudi denar. Računalniški model vsebuje vse kocke, ki jih vsebuje fizični model.
- Razvoj produktov terja čas. »Od potrjenega koncepta do realizacije mine približno pol leta – tu govorim o dizajnu«. To zagotovo ni zapravljanje časa, marveč izjemno pomemben čas ustvarjanja, piljenja, dozorevanja, v katerem se izdelek postopoma krepi in pripravlja za uporabo. Morda velja to izpostaviti v slovenskem okolju, kjer se je v proizvodnih in trgovskih podjetjih inovacije pogosto zanemarilo, nato pa od njih pričakovalo čarobne uspehe čez noč.
- Domišljijo okviri ne dušijo, marveč tudi spodbujajo. Kljub temu, da je v Koloseju kar 9036 kosov pri tem ni uporabljena niti ena sama nova kocka. »To je sprto z etosom Lega,« pravi Rok Žgalin – Kobe. V Robertsonovi knjigi Brick By Brick je ta vrnitev h klasiki še natančneje pojasnjena. Predstavlja princip “več muh na en mah”: obenem se s tem drastično zmanjšujejo stroški, ki jih predstavljajo kalupi za nove kocke, po drugi strani zastavljeni okviri izzovejo iz oblikovalcev najboljše – premagovanje ovir.
- Vsaka rešitev ustreza določenemu cenovnemu in velikostnemu razredu. Kolosej v manjših formatih je »deloval premajhen, celo otročji«.
- Dolgoročno planiranje. “Trenutno oblikujemo reči za leto 2022” To je oblikovalec poudaril v intervjuju leta 2020. Kaj pa mi? Saj res, kaj bomo ponujali v letu 2024? Že vemo?
- Ambasadorji sprememb. Čeprav po glavni funkciji višji specialist za dizajn linije Lego Architecture, ima oblikovalec obenem tudi vlogo ambasadorja vpeljave novih materialov, iz katere so izdelane kocke. S to prakso dobijo trajnostne spremembe svojo domovinsko pravico in ponotranjenje pri zaposlenih. Obenem pa tudi nefinančno motivirajo in povezujejo zaposlene z njihovim delom. Takole dodaja oblikovalec: “Tu čutim, da nekaj spreminjam, da ima moje delo smisel in učinek.”
***
Prepričljivi produkti navdihujejo in angažirajo kupca. Celo kultni Lego je moral svoje sposobnosti na novo odkriti. Pri tem je ob prehitri plovbi v oddaljene modre oceane ogrožal svoj obstoj, kar je pogosta past v svetu vrtoglavih sprememb, disrupcije in finančnih pritiskov po hitri rasti.
Spanje na nekdanjih lovorikah seveda omrtviči sposobnosti podjetja za angažiran odnos s kupcem.
Toda predrzno divjanje v neznano je prav tako nevarno, saj hitro zamegli odnose s temeljnimi kupci in prioritete organizacije.
Z vidika prave doze inovacij je pomembno najti ravnotežje med naslednjimi oblikami inovacij:
a) zagotoviti mehanizme za redno osveževanje svojih tradicionalnih izdelkov, pri čemer je ključna ohranitev vezi s svojimi vrednotami (DNK podjetja)
b) več naporov usmeriti v repivotiranje obstoječih projektov, kjer se kot vzvod uporabi svoja že obstoječa znanja in konkurenčne prednosti
c) manjši del resursov pognati v smer proti neznanim modrim oceanom.
Legov primer razvoja novih produktov je eden od tistih, ki jih vztrajno študiramo. Ugotovitve povezujemo z lastnimi izkušnjami, ki smo si jih v zadnjih letih pridobili z inovativnimi rešitvami v zelo konkurenčni panogi kakor je trgovina.
Čeprav so modri oceani – še dodatno gnani z razmahom startupov v času viškov denarja – pritegovali skoraj vso medijsko pozornost, pa se odlične investicije skrivajo v repivotiranju oz. preoblikovanju že obstoječih izdelkov in storitev.
Pri Omnibus delavnicah 2022 smo zato posebno pozornost namenili izboljšavam obstoječih produktov in iskanju tistih elementov, ki lahko postanejo novi profitni centri.
S kratkimi online izobraževanji pomagamo osvežiti korake pri razvoju, z večjimi delavnicami pa uskladimo dejavnosti raznolikih skupin naročnikov prav do izvedbe pilotnih produktov (novih centrov, ki bodo vrednost dodajali v prihodnosti).
